Novice

kritike in recenzije

Den of Thieves (2018)

Den of Thieves (2018)

Filmski kotiček, 27. december 2018 ― Gerard Butler and Maurice Compte in Den of Thieves (2018), © STX Entertainment Slovenski naslov: Roparsko gnezdo Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: akcija, krimi, triler Dolžina: 140',  Imdb  Režija: Christian Gudegast Scenarij: Christian Gudegast, Paul Scheuring Igrajo: Pablo Schreiber, Gerard Butler, Sonya Balmores, O'Shea Jackson Jr., 50 Cent, Juan Gaspard, Kaiwi Lyman, Eric Braeden, Timothy Douglas Perez, Maurice Compte, Evan Jones, Brian Van Holt Ljubitelji dobre kriminalke v zadnjih letih nimamo veliko razlogov za zadovoljstvo. Na dober krimič naletiš še bolj redko kot na dobro grozljivko, resnih filmarjev, ki bi želeli snemati polnokrvne kriminalke, je vedno manj. A včasih biserček najdeš tam, kjer ga najmanj pričakuješ, v naslovu, ki ga sam od sebe ne bi nikoli »povohal.« Roparsko gnezdo je na začetku leta šlo mimo, brez da bi pri meni zbudilo trohico zanimanja. Opazil sem ga že, vendar mi je vse, od naslova, do večine glavnih igralcev in neznanega režiserja delovalo toliko neobetavno, da mu enostavno nisem ponudil priložnosti. Asociacije, ki se pri meni pojavljajo ob omembi Gerarda Butlerja in reperja/igralca 50 Centa so pač praviloma negativne, čeprav škotski igralec na svojem kontu ima nekaj dobrih vlog (Dear Frankie, 300, RocknRolla) in že zato ga je v osnovi nepravično postavljati na isti nivo s Curtisom '50 Cent' Jacksonom. Kakorkoli, Roparsko gnezdo je zame bil NO-GO!, vse dokler nisem naletel na intervju z nemškim režiserjem Christianom Petzoldom (Jerichow, Barbara, Phoenix, Transit – ta me še čaka), ki je v kontekstu filmov, ki so mu se letos najbolj dopadli omenil prav Roparsko gnezdo. Verjamem, da nisem edini, ki ga je ta izjava tako zaintrigirala, da sem se na lastne oči moral prepričati, kaj neki je režiser, ki ga zelo cenim, videl v naslovnem. Pablo Schreiber in Den of Thieves (2018), © STX Entertainment Zgodba postavljena v svetovno prestolnico ropov Los Angeles (mesto zavoljo proračunske prija
Crazy Rich Asians (2018)

Crazy Rich Asians (2018)

Filmski kotiček, 26. december 2018 ― Constance Wu and Gemma Chan in Crazy Rich Asians (2018) Slo naslov: - Država: ZDA Jezik: angleščina, kitajščina Leto: 2018 Dolžina: 120' ,  Imdb Žanri: komedija, romantični Režija: Jon M. Chu Scenarij: Peter Chiarelli, Adele Lim  Igrajo: Constance Wu, Henry Golding, Michelle Yeoh, Michelle Yeoh, Gemma Chan [ENG] The story follows Rachel Chu (Wu), an American-born Chinese economics professor, who travels to her boyfriend Nick's (Golding) hometown of Singapore for his best friend's wedding. Before long, his secret is out: Nick is from a family that is impossibly wealthy, he's perhaps the most eligible bachelor in Asia, and every single woman in his ultra-rarefied social class is incredibly jealous of Rachel and wants to bring her down.  Ocena
Časokljunov dosje (VI): bralno leto 2018

Časokljunov dosje (VI): bralno leto 2018

Konteksti (Tomaž Bešter), 26. december 2018 ― Skokovito se je vzpenjal po hrbtišču hriba, ki ga je obiskal tolikokrat, da je že nehal šteti. Vmes se je zgodilo marsikaj. Menjala se je oblast, prihajale so različne lepote, prijatelji so odhajali, vzdržema so odhajali tudi občutki, ki jih je vneto hranil za lepše čase. A ti se zdijo, kot da ne pridejo v prihodnosti, zato si je mislil, da bo najbolje, če še naprej predvsem išče trenutek, ki bo vreden tega, da si reče sedaj. In medtem, ko je hodil, je vedno bolj vedel, da je to prav to, kar je od vekomaj bdelo nad njim. In nad to hojo. Ko je prišel tja, kamor se je namenil. Se je ozrl nazaj v dolino. V tem zazrtju je prebivalo vse bivanje. Prebivalo je tisto, kar je bilo, kar je naredilo vse tisto, kar ga je pripeljalo do sem. Hkrati pa je prebivalo tudi vse tisto, k čemur bo odšel in bo odslej to, kar se ima zgoditi. Vse možnosti, vse lepo, vse grozljivo. V to medčasje, ki nikdar ne odide, se je z njegovim nasmeškom in neko odkrito spokojnostjo naselil trenutek. Sedaj, ko je sedaj hitel proč v vse, kar prihaja, pa je pred seboj, na pomrznjenih tleh pozno decembrskega rastja uzrl list, na katerem je bila časokljunova podoba. Poznal ga je, to je bilo kiviju podobno bitje, ki so ga vzgojili naši zanamci, mu dali pleten pulover, na kateri je številka 42, in ki pošilja stvari v preteklost, da bi mi v sedanjosti bolje živeli.  Šesta edicija časokljunovega dosjeja je zopet prinesla vest o dobrih branjih, ki so navduševala ljubitelje knjig skozi vse leto. Naj tudi letos vsa hvala o njihovi odličnosti potuje naprej. Leto 2018 je prineslo veliko lepih in odličnih prebranih strani; za marsikatere teh bom vesel, če se mi bodo v rokah znašle še velikokrat v življenju. Januar se je pričel z odličnim branjem Schönwerthovih pravljic. Te so prinesle znane motive v dokaj surovi in neobdelani obliki, v največje veselje je bilo preiskovanje sorodnosti z Grimmovimi in našimi ljudskimi. Sledilo je ponovno prebiranje Starih grških bajk in povsem nove mitologije v obliki kultn
Samotnost in enostojnost

Samotnost in enostojnost

Radio Študent, 26. december 2018 ― Kaj imamo za reči na temo samostojnosti in enotnosti 28 let po tem, ko so Slovenci obkrožili »za« na plebiscitu? Nč. Avtorica tega teksta po državi srala ne bo, tako kot ne po državni proslavi, ker že tako ali tako ne vidi veliko smisla v sračkanju po stvareh. Slednje naj gre fekalijam in oddajam, ki se z njimi ukvarjajo.
Jusqu'à la garde (2017)

Jusqu'à la garde (2017)

Filmski kotiček, 25. december 2018 ― aka Custody Thomas Gioria in Jusqu'à la garde (2017), Photo: Imdb Slovenski naslov: Ko izgubiš vse Angleški naslov: Custody Država: Francija Jezik: francoščina Leto: 2017 Žanri: drama Dolžina: 93',  Imdb  Režija: Xavier Legrand Scenarij: Xavier Legrand Igrajo: Denis Ménochet, Léa Drucker, Thomas Gioria, Mathilde Auneveux, Mathilde Saïkaly, Florence Janas Antoine in Miriam sta se ločila. Ko ju spoznamo, v spremstvu odvetnikov sedita pred sodnico, ki mora odločiti, kdo bo dobil skrbništvo nad otroci, predvsem 11-letnim Julienom, kajti hčerka Josephine bo kmalu polnoletna in sama bo lahko odločila, koga želi, oziroma ne želi, v svoji bližini. Sodnica Miriamini odvetnici dovoli prebrati Julienovo pismo, ki očeta ne predstavi v najlepši luči in s katerim fant izrazi željo, da zanj še naprej skrbi izključno mati. Antoineova odvetnica spodbija verodostojnost vsebine pisma s tehtnim protiargumentom – na vsebino pisma je gotovo vplivala mati in njeni sorodniki, ki fantovo glavo polnijo z obtožbami na očetov račun. »Če sem bil slab mož, ne pomeni, da sem avtomatično tudi slab oče.« pove Antoine, ki tako sodnico postavi pred zahtevno vlogo ugotavljanja, kaj od izrečenega je res in kaj zgolj del umazanega boja med bivšima zakoncema.  S tem smo v vlogo sodnikov postavljeni tudi mi gledalci, saj je preprosto poznamo premalo dejstev, da bi o celi zadevi lahko vnaprej zavzeli kakršnokoli stališče. Kaj če so vse obtožbe izrečene na njegov račun resnične? Kaj če so le-te plod sovraštva, ki ga do njega čuti bivša soproga? In kaj, če je resnica nekje vmes in sta za nastalo situacijo kriva oba? Režiser z omejevanjem informacij in odsotnostjo detajlov iz preteklosti, ki bi trenutno situacijo lahko postavili v določen kontekst, suvereno krmari svojo zgodbo in nas počasi pelje proti resnici. Ko izgubiš vse je film, o katerem pred ogledom ne želite vedeti veliko, zato sem se omejil zgolj na predstavitev osnovnega zapleta.  Vsako dodatno razkrivanje vsebine lahko n
Der Hauptmann (2017)

Der Hauptmann (2017)

Filmski kotiček, 24. december 2018 ― aka The Captain Max Hubacher in Der Hauptmann (2017) Slovenski naslov: Stotnik  Angleški naslov: The Captain Država: Nemčija, Francija, Poljska Jezik: nemščina Leto: 2017 Žanri: drama, zgodovinski, vojni Dolžina: 118',  Imdb  Režija: Robert Schwentke Scenarij: Robert Schwentke Igrajo: Max Hubacher, Milan Peschel, Frederick Lau, Bernd Hölscher, Waldemar Kobus, Alexander Fehling, Britta Hammelstein, Sascha Alexander Geršak, Samuel Finzi, Wolfram Koch, Marko Dyrlich Konec druge svetovne vojne ni daleč. Nekaj tednov pred kapitulacijo nacistične Nemčije število dezerterjev med nemškimi vojaki vztrajno narašča. V ozadju, za prvo bojno linijo, posebne enote vojaške policije in gestapa lovijo dezerterje. Nekateri izmed njih končajo v taboriščih, drugi so ubiti takoj, na licu mesta. 19- letnemu dezerterju Williju Heroldu je v uvodnih minutah pretila prav takšna usoda, ko je kot prestrašen zajec bežal pred tropom krvoločnih zasledovalcev. Na koncu mu je uspelo zlesti v dovolj globoko luknjo in se rešiti. Po takšnem uvodu bi brez nekaj predznanja težko predvidel, v kakšni smeri bo zgodbo razvil nemški režiser Robert Schwentke, ki se je filmske obrti naučil v ZDA, nato kratek čas deloval v domovini, nakar se je vrnil v ZDA in se uveljavil kot režiser bolj ali manj uspešnih hitov kot so: Flightplan, RED, Insurgent… S Stotnikom se je Schwentke vrnil v domovino in povsem spremenil smer, v kateri je dotlej krmaril svojo režisersko kariero.  Tako kot se povsem spremeni življenje mladega dezerterja, ki po čudežni rešitvi med tavanjem po pokrajini naleti na zapuščeno vozilo, v katerem najde plašč in uniformo stotnika. Nekaj minut kasneje mladenič navdušeno koraka v svoji novi uniformi in vpije na namišljene vojake pod njegovo komando – prizor tako tudi simbolično napove kakšen vpliv na njegovo (samo)zavest bo imela njegova nova oprava. Nedolgo zatem mimo prikoraka vojak, ki se takoj podredi avtoriteti, ki jo izkazujejo našitki na mladeničevi uniformi. Mlad
Božična prilika

Božična prilika

Radio Študent, 24. december 2018 ― »Ne mislite, da sem prišel zato, da prinesem mir na zemljo; nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč. Prišel sem, da ločim človeka od njegovega očeta, hčer od njene matere, snaho od njene tašče; in človekovi sovražniki bodo njegovi domači.
Me slišiš?, Dihaj, Maršal, In ljubezen tudi, Menažerija, Bleda svoboda

Me slišiš?, Dihaj, Maršal, In ljubezen tudi, Menažerija, Bleda svoboda

ARS S knjižnega trga, 24. december 2018 ― Preden se dokončno poslovimo od starega leta, se bomo v oddaji S knjižnega trga še enkrat spomnili letos nagrajenih leposlovnih del: dramskih besedil Simone Semenič […] Preden se dokončno poslovimo od starega leta, se bomo v oddaji S knjižnega trga še enkrat spomnili letos nagrajenih leposlovnih del: dramskih besedil Simone Semenič v knjigi Me slišiš?, pesniških zbirk Toneta Škrjanca Dihaj in Milana Jesiha Maršal, romana Draga Jančarja In ljubezen tudi, kratke proze Eve Markun Menažerija in esejistične zbirke Jasmina B. Freliha Bleda svoboda.
Halloween (2018)

Halloween (2018)

Filmski kotiček, 23. december 2018 ― Halloween (2018), Photo by Ryan Green - © Universal Pictures Slovenski naslov: Noč čarovnic  Država: ZDA Jezik: angleščina Leto: 2018 Žanri: grozljivka, triler Dolžina: 109',  Imdb  Režija: David Gordon Green Scenarij: David Gordon Green, Danny McBride, Jeff Fradley Igrajo: Jamie Lee Curtis, Judy Greer, Will Patton, Nick Castle, Andi Matichak, Omar J. Dorsey Noč čarovnic – enajstič. Štirideset let kasneje franšiza še živi in ob okrogli, respektabilni obletnici sta z nami ponovno Jamie Lee Curtis in Nick Castle (vsaj v nekaterih prizorih), ki je Michaela Myersa doslej igral le v Carpenterjevem izvirniku. Prvopodpisni scenaristi so Jeff Fradley, Danny McBride in režiser David Gordon Green, ki nas občasno spomni, da je filmar, ki še vedno zna narediti film (glej: Joe, Prince Avalanche). Njegove verzije Noči čarovnic, ki zanemarja vsa posneta nadaljevanje in se direktno navezuje na izvirnik, žal ne morem postaviti na to raven. Enajsto poglavje ene najbolj dolgotrajnih filmskih franšiz je po moji oceni eno najmanj uspešnih in manjše razočaranje (vsaj če upoštevam pretežno pozitivne odzive). Laurie Strode je tokrat babica, ki se je vsa ta leta pripravljala na finalni obračun s svojo najhujšo nočno moro in ki to pot mora pred čisto zlobo obvarovati še hčerko in vnukinjo. Spet je noč čarovnic, ravno pravšnji  čas, da Michaela prestavijo v drugi zapor. Ta bo seveda izkoristil priložnost za pobeg, vse, kar se zgodi potem, pa nas v zelo predvidljivem loku vodi do posesti Laurie Strode – vnaprej pripravljenega prizorišča finalnega obračuna. Še dobro, da nam Green in ekipa nikoli ne pokažejo, kako je Michaelu uspelo pobegniti iz zaporniškega avtobusa, saj ob gledanju ostalih slabih scenarističnih rešitev enostavno moram ceniti izkazano prizanesljivost in pozdraviti takšno rešitev, saj je seznam slabih rešitev zavoljo tega vendarle nekoliko krajši. Na koncu nam od filma ne ostane veliko – variacija znamenite Carpenterjeve originalne glasbe in priložnost v
The Rider (2017)

The Rider (2017)

Filmski kotiček, 22. december 2018 ― Brady Jandreau in The Rider (2017), Foto: Imdb Slovenski naslov: Jezdec Država: ZDA  Jezik: angleščina Leto: 2017 Žanri: drama, western Dolžina: 104' ,  Imdb  Režija: Chloé Zhao Scenarij: Chloé Zhao Igrajo: Brady Jandreau, Mooney, Tim Jandreau, Lilly Jandreau, Leroy Pourier Indijanski rezervat v Južni Dakoti je domači kraj mladega kavboja Bradyja, vzhajajoče zvezde rodea, ki v uvodnih minutah v ogledalu opazuje posledice padca in grde poškodbe glave, po kateri so mu morali v glavo vgraditi kovinsko ploščico, ki zdaj skupaj drži njegovo počeno lobanjo. Bolnišnico je zapustil na lastno odgovornost in se vrnil v domači Pine Ridge. Njegov dom je bivalni kontejner, v katerem po materini smrti živi z mlajšo avtistično sestro Lilly in očetom Timom, ki se vedno bolj izgublja v spirali alkohola in iger na srečo. Rezervat je kraj, kjer se je čas ustavil – le mobiteli in video posnetki Bradyjevih nastopov na rodeu pričajo o tem, da gledamo zgodbo postavljeno v sedanjost. Konji in rodeo so za glavnega junaka in njegove sovrstnike način življenja in tisto, kar morda najbolje definira njihovo identiteto. Bradyjeve misli ves čas okupira želja po vrnitvi v rodeo areno, čeprav so ga zdravniki posvarili, da je naslednji udarec v glavo lahko usoden. Toda mladenič kljub opozorilom in zelo jasnim signalom, ki mu jih pošilja telo, ne želi potegniti črte pod svojo kariero. Olje na ogenj dolivajo še prijatelji in okolica, ki od njega pričakujejo čim hitrejšo vrnitev. »Prizemljitev« je za kavboja njegovega kova je tako pomembna in velika sprememba, da ta preprosto ne ve, kako brez konj in rodea definirati samega sebe. Brady Jandreau in The Rider (2017), Foto: 1996-98 AccuSoft Inc. Bivalne prikolice, odsluženi pick-upi, prerija, konji in gore v ozadju – to je slika, s katero vse bolj redko povezujemo Ameriko. Drugi celovečerec Chloé Zhao, kitajske režiserke z ameriško adreso je presunljiv portret izoliranih, od sveta pozabljenih koščkov Amerike, na kat

Exit

Kriterij.si, 22. december 2018 ― Exit Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Sat, 12/22/2018 - 12:18 Exit Plesna predstava Branka Potočana, Črni petek, je projekt melanholičnih misli – naslanjajoč se na istoimensko pesem Dragotina Ketteja –, uokvirjajo ga namreč teme minljivosti, samomora, osamljenosti, otožnosti in kar je še teh stvari. Vendar tega nikakor ne počne moralistično, marveč se pred nas postavlja kot subtilna vizualna slikarija, ki jo zarisuje teren plesno-akrobatskega in muzičarskega telesa. Gre za nekakšno multiplikacijo teles, plesno telo podvaja glasbo, glasba pa nazaj telo. Telo se skoznjo ritmizira, glasba pa nekako vzvratno producira plešoče telo, kjer v živo izvajana glasba dua Silence (Primož Hladnik in Boris Benko), krhko subtilna, afektira plesno-akrobatsko telo, na katerem se v dolgi dobi trajanja vpisujejo sledi časa, a se ta tudi uporniško postavlja po robu. V Stari mestni elektrarni se na levi strani odra od vrha do tal spuščajo dolge vrvi, prav tako tudi na zadnji steni odra, od koder se prvikrat spusti telo. Levo ob robu Silence blagozvočita, medtem ko Potočan v zarisanem kvadratu, v katerega je nameščen stol, izvaja koreografsko skico, navezujoč se na partikularno zgodovino izvajalca, na breakdance. Skozi to prakso se prav lepo vpisujejo dimenzije časovnosti, saj je to telo včasih izjemno okretno, drugič pa mu virtuoznost giba zmoti kakšen zatik ali spotikljaj. Stičišče glasbe, giba in petja producira gibanje telesa gor in dol po vrveh, ki spominja na navpičnega vrvohodca, ki, ko takole visi v zraku, niha med dvema skrajnostma, neko potencialnostjo dviga nad in dokončnostjo odrešitve, kakor gre brati tudi Kettejevo pripoved o samomoru, z vso težo gravitacije. Tukaj se gibalni material prelamlja in se vpenja v gibalne kode akrobatike ter generira material, ki trasira nove možne poteke za plešoče telo, četudi ima plesna zgodovina tudi svoje vrvohodce, denimo znani performans Trishe Brown, Man walking Down the Side of a Building, z nekoliko drugačnim
Mission: Impossible - Fallout (2018)

Mission: Impossible - Fallout (2018)

Filmski kotiček, 21. december 2018 ― Tom Cruise in Mission: Impossible - Fallout (2018), © 2018 Paramount Pictures Slo naslov: Misija: Nemogoče - Izpad Država: ZDA, Kitajska, Francija Jezik: angleščina Leto: 2018 Dolžina: 147' ,  Imdb Žanri: akcija, avantura, triler Slo recenzija: Filmoljub, Koridor, Mladina, RTV SLO MMC Režija: Christopher McQuarrie Scenarij: Christopher McQuarrie, Bruce Geller Igrajo:  Rebecca Ferguson, Tom Cruise, Henry Cavill, Vanessa Kirby, Michelle Monaghan [SLO] Nekatere franšize svojo zgodbo vedno znova nadgradijo s presenetljivimi preobrati ter postrežejo z napetimi akcijskimi preobrati, ki predstavljajo popolni odklop od vsakdanjika. Med njimi ima svoje častno mesto tudi Misija: Nemogoče, ki svoja nadaljevanja pridno niza že vse od leta 1996, ko smo prvič spoznali neustrašnega in iznajdljivega agenta Ethana Hunta. Tega že vse od začetka zvesto upodablja igralec in producent Tom Cruise, znan tudi po tem, da nevarne prizore posname brez uporabe profesionalnih kaskaderjev. -Kolosej [ENG] Two years after Ethan Hunt had successfully captured Solomon Lane, the remnants of the Syndicate have reformed into another organization called the Apostles. Under the leadership of a mysterious fundamentalist known only as John Lark, the organization is planning on acquiring three plutonium cores. Ethan and his team are sent to Berlin to intercept them, but the mission fails when Ethan saves Luther and the Apostles escape with the plutonium. With CIA agent August Walker joining the team, Ethan and his allies must now find the plutonium cores before it's too late.  Ocena
Estiu 1993 (2017)

Estiu 1993 (2017)

Filmski kotiček, 21. december 2018 ― aka Summer 1993 Laia Artigas in Estiu 1993 (2017) Slo naslov: -  Država: Španija Jezik: katalonščina Leto: 2017 Dolžina: 97',  Imdb Žanri: drama, družinski Režija: Carla Simón Scenarij: Carla Simón Igrajo: Laia Artigas, Paula Robles, Bruna Cusí, David Verdaguer   [ENG] In the Summer of 1993, Frida, a six-year-old little girl, leaves Barcelona and her grandparents for the countryside. After her father, her mother has just died of a mysterious illness. Taken in by her uncle Esteve and aunt Marga, Frida discovers her new environment, an old stone farmhouse in a mountainous area close to a dense forest. Her new "parents" prove friendly. Another good point is that they have a three-year old daughter named Anna who can become a playmate. For another child less disturbed than miserable uprooted Frida, this would be the most idyllic of stays, in other words a permanent vacation. But Frida IS disturbed and if there are undeniably good times at her new "home", there is also the unexpressed pain which makes her both feel sad and behave badly. Will Frida overcome her troubles ? Only the end of Summer will tell. -Written by Guy Bellinger Ocena

Ko bomo mrtvi in beli

Kriterij.si, 21. december 2018 ― Ko bomo mrtvi in beli Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Fri, 12/21/2018 - 19:40 KO BOMO MRTVI IN BELI Nekoč je bil samo en stavek: Če je zmogel Dante prepotovati pekel in o tem napisati celo komedijo, zakaj se potlej sam ne bi mogel naučiti govorice ptic, kajti nikjer na svetu ni pogovor ptic tako prijateljsko razumljiv, kot je tukaj med drevesi mestnega parka, in nikjer na svetu ni lepših zgodb, kot so tukaj na večer pred nevihto, ko je skobec, ki se je pogovarjal z grlico, pripovedoval o meni, ki sem se zaljubil v raztrgano fotografijo nekega dekleta, ki sem jo slučajno našel na tleh, pobral in sestavil v podobo za hitrejši utrip srca, čeprav je nekaj trenutkov prej to isto fotografijo raztrgal neki drug, zelo jezen moški, ki je besno in jokajoč oddrvel iz telefonske govorilnice, zbrcal smetnjak in potem mirno splezal med krošnje dreves mestnega parka in se pred očmi grlice in skobca, ki sta za trenutek nehala klepetati, na vijugavo vejo, molče, brez krika, tiho obesil. Vem, rekli boste, da sem si tole izmislil, vendar se mi zdi, da je včasih dobro lagati v prid lepoti, to je za dušo koristno in pomirja, kakor da bi zmolil tri »zdravamarije« in en »očenaš« in zaželel ljudem mir z njimi, brez fige v žepu. Nekoč je bila črno-bela podoba in malo rumene čez za romantično sentimentalen pogled na življenje s smislom. Nekoč smo plesali. En, dva, tri. En, dva, tri. Pa balkon, zvezde in pogovor s srčno odpiralko. Danes je ta isti, dolgi stavek samo še raztrgan dvom: Če je zmogel Dante prepotovati pekel in o tem napisati celo komedijo, zakaj se potlej sam ne bi mogel naučiti govorice ptic? Ptičev ni več. Samo še sivi golobi so, ki so požrli ostale barvne sorodnike. Golobi ne govorijo, samo ritajo se, cmokajo in se prepirajo za odvržene »čike«. Fotografije na papirju so spravljene na trdih diskih. Če hočeš preboleti nesrečno ljubezen, stisneš Delete. Telefonskih govorilnic ni več. Mobiteli so zamenjali treniranje jezikov, striženje z ušesi in zadr

Meditacija v tradiciji

Kriterij.si, 21. december 2018 ― Meditacija v tradiciji Branko Potočan & duo Silence: Črni petek Urednik Fri, 12/21/2018 - 10:59 Meditacija v tradiciji Cirkus predstavlja desublimizacijo telesne spretnosti (česar najbrž ne moremo trditi za šport), nasproti pa se postavlja protislovna tendenca po poduhovljenju, v katero telo vdira kvečjemu kot simbolizirano – četudi v prelomih in krčih. V nasprotju s tem Potočan v luč brezkompromisno postavi telesno spretnost in moč. Črni petek je predstava, ki tematizira veliko slovensko travmo, samomorilnost, po motivu pesmi Dragotina Ketteja, v kateri sprehajalca vzame drevo s svojimi vejami. Veje se tu razširijo v splet vrvi in samih vej. Vrvi visijo namesto posameznika, a so že pred-postavljene, kot so tudi veje. V prvem planu je, v nasprotju s Kettejevo pesmijo, ki agens projekcijsko postavi v drevo, plešoči subjekt. Ta pada, se dviga, pleza in izvaja akrobacije na debelih, s stropa visečih vrveh. Patetično bi lahko rekli, da pleše s smrtjo. On je akter, ne smrt sama, ki jo Kette prek projekcije subjekta vpiše v drevo. Medtem duo Silence na klavirju in vokalno ta ples spremlja kot nekakšen zbor, ki spet zavzame vlogo družbene institucije ali morda raje – ljudstva. Videti je, da samomor obstaja zgolj v pogledu. Tudi tu se zarisuje razlika s Kettejevo pesmijo. Potočan samomoru na eni strani odvzame nemoč storilca, na drugi strani pa njegovo samoto, in ga postavi v kontekst njegovega okolja. O tem priča tudi prizor, ko se Potočan v kvadratu igra s stolom, medtem ko ga z robov gleda voajeristični pevec. Prav to opazovanje vpliva na njegovo ravnanje. Tako je tudi v prizoru, ko se vsi trije akterji na odru začnejo prepoznavati in se objemati. Proces prepoznavanja in odzivanja je izpeljan zelo senzibilno, ne brez ustreznih odtenkov humorja, in zelo okusno prispeva tako k detabuizaciji kot k ohranitvi pietete pri obravnavani temi. Predstava tako razgiba tematiko samomora, ji odvzame avro nemisljivega, sočasno pa ji zaradi resublimacije telesa pripiše dosto
še novic